Razvoj književnosti in značilnosti

Tvorci ljudskega slovstva so nadarjeni (anonimni) posamezniki, npr. obrtniki, študenti, vojaki najemniki in duhovniki - večinoma tisti, ki so bili poleg domačega povezani tudi s tujim okoljem. Razvijalo se je med nižjimi sloji fevdalne družbe.

Prvi primer ljudske pesmi je pri nas izpričan v 10. stoletju, prvi zapis pa je kitica velikonočne pesmi Naš gospod je od mrtvih vstal iz Stiškega rokopisa (1440). Sistematično zbiranje in zapisovanje ljudskega slovstva se je začelo v 18. in 19. stoletju.

Značilnosti ljudskega slovstva so:
anonimnost,
ustno izročilo (besedila so se prenašala od ust do ust s pripovedovanjem in petjem);
obstoj številnih različic (skozi čas se je ljudsko slovstvo spreminjalo, nastajale so različice besedil, saj so jih obnavljali po spominu, ker jih ni nihče zapisal; Lepa vida ima kar 19 znanih različic) stalna ljudska števila (3, 7, 9, 10, 12), in ljudski jezik (narečja).

Ljudsko slovstvo

Ljudsko slovstvo

Časovna umestitev

Ljudsko slovstvo se je razvijalo od 6. stoletja (ko so prevladovali poganski motivi) ter do 18. oz. 19. stoletja (takrat se začne sistematično zapisovati).

Močnejši razvoj se je začel v srednjem veku, predvsem med leti 1200 in 1400, razvojni vrh pa je v poznem srednjem veku (14. in 15. stoletje).

Živjo!

Živjo!


Sem Urban Tom Girandon, učenec Evropske šole v Španiji, v Alicanteju.



Pri pouku slovenščine se ukvarjam s prvo temo, s slovenskim ljudskim slovstvom.