Stavčni členi:
V prejšnjih mesecih sem se ukvarjal s slovnično temo Stavčni členi
torek, 23. marec 2010
sreda, 24. februar 2010
France Prešeren
Pozdravljeni!
Zadnja dva tedna smo v šoli govorili predvsem o eni stvari. Francetu Prešernu. To pa zato ker je najboljši in najslavnejši slovenski pesnik in še posebej zato ker je letos posebno leto. Leto Franceta Prešerna, saj bo letos minilo 210 let od njegovega rojstva.
Kratek življepis:
France Prešeren,
slovenski pesnik in pravnik, rojen 3. decembra 1800, v Vrbi na Gorenjskem, in umrl 8. februarja 1849 v Kranju.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije.
Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot odvetnik. Tu je nastala večina njegovih pesmi, pri pisanju katerih ga je za časa svojega kratkega življenja pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop.
Prešeren je tako postal prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo,
kateri je posvetil Sonetni venec (1834) in druge ljubezenske pesmi, je bila poleg te polna raznovrstnih preizkušenj. Drug za drugim so mu umirali prijatelji, kot pesnik pa za čas življenja ni užival priznanja, ki bi si ga zaslužil. V zadnjih letih je vedno bolj zapadal malodušju, pijači in bolezni, ki je slednjič povzročila njegovo prezgodnjo smrt.
Sedaj pa bi vam rad pokazal kaj sem naredil v šoli o Francetu Prešernu v angleščini.
France Prešeren
( 3.12.1800 - 8.2.1849)
1800-21 Childhood years spent in Vrba and with his uncles, school years in Ljubljana
France was born into a farmer's family, as the first son and third child of Šimen and Mina Prešeren. Research into Prešeren had established his date of birth as 3rd December 1800.
France had to leave his native village of Vrba when he was just eight years old and he returned home only during holidays and even then infrequently.
Prešeren attended the third year of elementary school in Ljubljana. Here, too, he had no problems with his studies and he excelled particularly in learning classical languages and the translation of the Greek and Latin poets. He suffered no particular hardship, and he earned a little bit extra by giving private tuition to his less gifted school friends.
He was more and more tempted by law and he decided to go to Vienna, where he enrolled in the third year of a course in philosophy. In those days, this was a precondition for the subsequent study of law.
1821-28 Student years in Viena
In Vienna, Prešeren began to take a deep interest in poetry; he studied all the major poetic works, from the Antique to the Romantic period, from Homer to Boccaccio.
1824-27 First attempts at writing poetry
Prešeren's first poetic attempts were made in 1824. He wrote a rhyming student joke to comfort one of his school friends who was unhappily in love.
Whatever, Prešeren the poet appeared publicly for the first time relatively late, in 1827, when he published the poem Dekletom (To Girls) in Ilirski list.
He finished his studies more quickly and graduated in the spring of 1828. He became a 'doctor of law'.
1833 Prešeren meets Julija Primic
Around the time when Prešeren became more independent in his poetry, he happened to meet Julija Primic, a delicate young lady from a rich merchant family, who became, for many years, the poet's muse and object of unrequited love. This emotion bore fruit in Sonetni venec (A Wreath of Sonnets), which was published in 1834 as a special supplement to the Ilirski list.
1843 The Bleiweis era, the authorities allow the publication of the Poems
As far as Bleiweis the editor was concerned, the most important poet was Jovan Vesel Koseski, whose work he gladly published and whose praises he kept singing. Some time later Bleiweis did, however, publish Krst pri Savici and a few other of Prešeren's poems, but the two men were never able to establish a genuine and useful relationship.
But his poetic talent was not extinguished, quite the opposite. Zdravljica (A Toast) and the wonderful elegy V spomin Andreja Smoleta (In Memory of Andrej Smole), which he wrote four years after his friend's death, were created around this time (1844).
The last few years of Prešeren's life were again poetically more fruitful. He wrote Judovsko dekle (The Jewish Maiden), Orglar (The Minstrel), Od železne ceste (About the Railway), V spomin Matiji Čopu (In Memory of Matija Čop) and, above all, Neiztrohnjeno srce (The Preserved Heart), the poet's swan song. Prešeren put a lot of energy into publishing the Poems.
1848-49 Languishing and death in Kranj
His misfortunate life and in particular his drinking had weakened his health so much that he was unable to make a fresh start. He stopped writing poetry.
He died on Thursday, 8th February 1849, and was buried in Kranj.
Zadnja dva tedna smo v šoli govorili predvsem o eni stvari. Francetu Prešernu. To pa zato ker je najboljši in najslavnejši slovenski pesnik in še posebej zato ker je letos posebno leto. Leto Franceta Prešerna, saj bo letos minilo 210 let od njegovega rojstva.
Kratek življepis:
France Prešeren,
slovenski pesnik in pravnik, rojen 3. decembra 1800, v Vrbi na Gorenjskem, in umrl 8. februarja 1849 v Kranju.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije.
Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot odvetnik. Tu je nastala večina njegovih pesmi, pri pisanju katerih ga je za časa svojega kratkega življenja pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop.
Prešeren je tako postal prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo,
kateri je posvetil Sonetni venec (1834) in druge ljubezenske pesmi, je bila poleg te polna raznovrstnih preizkušenj. Drug za drugim so mu umirali prijatelji, kot pesnik pa za čas življenja ni užival priznanja, ki bi si ga zaslužil. V zadnjih letih je vedno bolj zapadal malodušju, pijači in bolezni, ki je slednjič povzročila njegovo prezgodnjo smrt.
Sedaj pa bi vam rad pokazal kaj sem naredil v šoli o Francetu Prešernu v angleščini.
France Prešeren
( 3.12.1800 - 8.2.1849)
1800-21 Childhood years spent in Vrba and with his uncles, school years in Ljubljana
France was born into a farmer's family, as the first son and third child of Šimen and Mina Prešeren. Research into Prešeren had established his date of birth as 3rd December 1800.
France had to leave his native village of Vrba when he was just eight years old and he returned home only during holidays and even then infrequently.
Prešeren attended the third year of elementary school in Ljubljana. Here, too, he had no problems with his studies and he excelled particularly in learning classical languages and the translation of the Greek and Latin poets. He suffered no particular hardship, and he earned a little bit extra by giving private tuition to his less gifted school friends.
He was more and more tempted by law and he decided to go to Vienna, where he enrolled in the third year of a course in philosophy. In those days, this was a precondition for the subsequent study of law.
1821-28 Student years in Viena
In Vienna, Prešeren began to take a deep interest in poetry; he studied all the major poetic works, from the Antique to the Romantic period, from Homer to Boccaccio.
1824-27 First attempts at writing poetry
Prešeren's first poetic attempts were made in 1824. He wrote a rhyming student joke to comfort one of his school friends who was unhappily in love.
Whatever, Prešeren the poet appeared publicly for the first time relatively late, in 1827, when he published the poem Dekletom (To Girls) in Ilirski list.
He finished his studies more quickly and graduated in the spring of 1828. He became a 'doctor of law'.
1833 Prešeren meets Julija Primic
Around the time when Prešeren became more independent in his poetry, he happened to meet Julija Primic, a delicate young lady from a rich merchant family, who became, for many years, the poet's muse and object of unrequited love. This emotion bore fruit in Sonetni venec (A Wreath of Sonnets), which was published in 1834 as a special supplement to the Ilirski list.
1843 The Bleiweis era, the authorities allow the publication of the Poems
As far as Bleiweis the editor was concerned, the most important poet was Jovan Vesel Koseski, whose work he gladly published and whose praises he kept singing. Some time later Bleiweis did, however, publish Krst pri Savici and a few other of Prešeren's poems, but the two men were never able to establish a genuine and useful relationship.
But his poetic talent was not extinguished, quite the opposite. Zdravljica (A Toast) and the wonderful elegy V spomin Andreja Smoleta (In Memory of Andrej Smole), which he wrote four years after his friend's death, were created around this time (1844).
The last few years of Prešeren's life were again poetically more fruitful. He wrote Judovsko dekle (The Jewish Maiden), Orglar (The Minstrel), Od železne ceste (About the Railway), V spomin Matiji Čopu (In Memory of Matija Čop) and, above all, Neiztrohnjeno srce (The Preserved Heart), the poet's swan song. Prešeren put a lot of energy into publishing the Poems.
1848-49 Languishing and death in Kranj
His misfortunate life and in particular his drinking had weakened his health so much that he was unable to make a fresh start. He stopped writing poetry.
He died on Thursday, 8th February 1849, and was buried in Kranj.
četrtek, 7. januar 2010
Ljudsko slovstvo
Zapisovati se je začelo 18. stoletju, zlasti v Pisanicah, nato so začeli zapisovati še ostali razsvetljenci. V času romantike je opazen porast zapisovanja. Pri nas so znani zapisovalci predvsem in Karel Štrekelj.
Valentin Vodnik
Žiga Zois
Stanko Vraz
Valentin Vodnik
Žiga Zois
Stanko Vraz
četrtek, 3. december 2009
Kralj Matjaž
Ime je ljudski junak kralj Matjaž dobil po madžarskem kralju Matiji Korvinu (1458-1490)
O Kralju Matjažu je znano veliko različic in pripovedovanj. Podobni junaki, ki spijo v gori, so še bretonski kralj Artur, ki naj bi počival v gori Etni, danski Holger, češki Vaclav, ciganski Penga, Karel Veliki, Friderik Barbarosa in Friderik II. Tudi Atilov grob naj bi bil pod goro v središču sveta.
To pa je ena od različic.
Še mladoletni Matjaž se je kot hlapec udeležil starodavnega obreda kronanja, ki je potekal tako, da so v množico vrgli krono in tistemu, ki je pristala na glavi prinesla kraljevski tron. Ker je bil Matjaž premlad, so postopek ponovili 3x, pri čemer je krona vsakič pristala na njegovi glavi. Tako so sodelujoči spoznali, da je takšna volja usode in Matjaž je postal kralj. Bil je pravičen vladar, ki mu je bila dobrobit ljudstva na prvem mestu, v njegovo korist tudi ni omahoval pri kaznovanju gospode. Prav tako se je rad oblačil v opravo povprečnih ljudi in tak pogosto preverjal razpoloženje med njimi. Na enem izmed teh pohodov je preko njenega očeta spoznal bistroumno deklico Alenčico, ki je postala njegova žena in mu rodila tri sinove.
Kot zaščitnik se je uveljavil predvsem zaradi uspešne obrambe proti Turkom, ki so v tistih časih pustošili po naših koncih. V boju je kot Aleksander Veliki vedno sodeloval v prvi vrsti in bil tudi večkrat ranjen in odpeljan v daljno Turčijo. Ugrabljena je bila tudi njegova ljuba Alenčica, vendar sta se zavoljo njune hrabrosti in zvijačnosti vsakokrat rešila iz ujetništva.
Malo je imel tudi sreče, saj ga je enkrat rešila hčerka turškega sultana, Marjetica, ki se je vanj zaljubila in ni mogla prenesti misli na to, da bi ga njegov oče usmrtil. Sam se z njo ni mogel poročiti, ampak ji je v zameno dodelil enega od svojih sinov.
Tako je vladal naprej, dokler njegovega dvora ni doletela nesreča - Alenka je zbolela za neozdravljivo boleznijo in ji po parih mesecih agonije tudi podlegla. To je Matjažu pomračilo um in ga gnalo v vedno nove vojne in roparske pohode. Postal je celo tako predrzen, da si je dovolil terjati goro, ki je pripadala Bogu in ga izzval na odločujoč spopad. Kmalu je spoznal, da je storil napako in v znak pokore zaprosil Boga, da ga skupaj z njegovo vojsko zapre v goro. V votlini pred katero raste suha lipa, ki ozeleni na Božič in se nato zopet posuši, tako za kamnito mizo sedi ter čaka, da mu brada sedemkrat zraste okrog mize. Ko se bo to zgodilo, se bo Matjaž prebudil in s svojo vojsko rešil slovenski rod ter znova vzpostavil takšno blagostanje kot je vladalo njega dni.
Nekateri pa pravijo, da se je to že zgodilo.
http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3079117
O Kralju Matjažu je znano veliko različic in pripovedovanj. Podobni junaki, ki spijo v gori, so še bretonski kralj Artur, ki naj bi počival v gori Etni, danski Holger, češki Vaclav, ciganski Penga, Karel Veliki, Friderik Barbarosa in Friderik II. Tudi Atilov grob naj bi bil pod goro v središču sveta.
To pa je ena od različic.
Še mladoletni Matjaž se je kot hlapec udeležil starodavnega obreda kronanja, ki je potekal tako, da so v množico vrgli krono in tistemu, ki je pristala na glavi prinesla kraljevski tron. Ker je bil Matjaž premlad, so postopek ponovili 3x, pri čemer je krona vsakič pristala na njegovi glavi. Tako so sodelujoči spoznali, da je takšna volja usode in Matjaž je postal kralj. Bil je pravičen vladar, ki mu je bila dobrobit ljudstva na prvem mestu, v njegovo korist tudi ni omahoval pri kaznovanju gospode. Prav tako se je rad oblačil v opravo povprečnih ljudi in tak pogosto preverjal razpoloženje med njimi. Na enem izmed teh pohodov je preko njenega očeta spoznal bistroumno deklico Alenčico, ki je postala njegova žena in mu rodila tri sinove.
Kot zaščitnik se je uveljavil predvsem zaradi uspešne obrambe proti Turkom, ki so v tistih časih pustošili po naših koncih. V boju je kot Aleksander Veliki vedno sodeloval v prvi vrsti in bil tudi večkrat ranjen in odpeljan v daljno Turčijo. Ugrabljena je bila tudi njegova ljuba Alenčica, vendar sta se zavoljo njune hrabrosti in zvijačnosti vsakokrat rešila iz ujetništva.
Malo je imel tudi sreče, saj ga je enkrat rešila hčerka turškega sultana, Marjetica, ki se je vanj zaljubila in ni mogla prenesti misli na to, da bi ga njegov oče usmrtil. Sam se z njo ni mogel poročiti, ampak ji je v zameno dodelil enega od svojih sinov.
Tako je vladal naprej, dokler njegovega dvora ni doletela nesreča - Alenka je zbolela za neozdravljivo boleznijo in ji po parih mesecih agonije tudi podlegla. To je Matjažu pomračilo um in ga gnalo v vedno nove vojne in roparske pohode. Postal je celo tako predrzen, da si je dovolil terjati goro, ki je pripadala Bogu in ga izzval na odločujoč spopad. Kmalu je spoznal, da je storil napako in v znak pokore zaprosil Boga, da ga skupaj z njegovo vojsko zapre v goro. V votlini pred katero raste suha lipa, ki ozeleni na Božič in se nato zopet posuši, tako za kamnito mizo sedi ter čaka, da mu brada sedemkrat zraste okrog mize. Ko se bo to zgodilo, se bo Matjaž prebudil in s svojo vojsko rešil slovenski rod ter znova vzpostavil takšno blagostanje kot je vladalo njega dni.
Nekateri pa pravijo, da se je to že zgodilo.
http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3079117
torek, 1. december 2009
Ljudska pesem Pegam in Lambergar
Lambergar je bil slovenski graščak, ki je živel na gradu Kamen...
...in se je boril z dunajskim (nekateri viri pravijo s češkim) velikanom imenovanim Pegam.Le-tega so se vsi bali in se mu niso upali zoperstavljati, dokler se z njim v boj na življenje in smrt ni spustil gospod Lamberški ter mu v javnem dvoboju odsekal glavo.
Romanca je pripovedna pesem o grajskem življenju, viteških dvobojih in ljubezenskih prigodah srednjevešhega plemstva. Pripovedovanje je obširno, zajema tudi podrobnosti.
Jezik je star in v dialektu. Kitice so kratke, da bi se jih lažje zapomnili. Pesem je napisana v obliki romance.
Obstja veliko različic in pesmi o Pegamu in Lambergarju, osnova pa je ista. Spodaj pa je ena različica.
Šotor spenja pesoglavec Pegam
Na ravnini pod ozidjem Beča,
Drobno pismo piše v Beč cesarju,
In poroča v pismu mu prevzetno:
„Čul sem v daljni jutrovi deželi,
„Kjer izhaja solnce v sivem jutru,
„O lepoti tvoje hčerke Vide,
„Čul sinoč sem, glej me, že sem tukaj!
„Pred ozidje mi pripelji hčerko,
„In za doto tri vozove zlata;
„Ako pa je nočeš meni dati,
„Pa izidi v boj mi pred ozidje,
„Da odsekam ti prekleto glavo,
„Poročim te s perstjo černe zemlje,
„Grad porušim in odpeljem Vido,
„In pobijem, kar živí po gradu,
„Da se čemi krokarji radujo."
Bere drobno pismo slavni cesar,
Solza lije mu po belem licu,
In zdihuje na prestolu zlatem:
„Mili Bog, kaj reva sem doživel!
„Mojo hčerko tirja pesoglavec,
„V boj me kliče strašni Pegam:
„Pol je človek, pol pošást iz pekla,
„Tri glavé na černih plečih nosi,
„Šviga mu iz gerla živi ogenj,
„Sikajo iz ust jeziki kačji,
„Krokodilov herbet so mu persi,
„Pasjo dušo ima v pasjem sercu;
„Hčerko dati bila bi sramota,
„V boj hoditi mi pogin gotovi;
„Ni junaka, da bi ž njim se meril
„Od izhoda do zahoda solnca;
„Bog pomagaj nam iz skušnje hude!”
Tako zdiha car, in zdiha Dunaj,
Zdiha cela slavna carevina.
Prah na glavo trosi tužno ljudstvo,
Svete cerkve obiskuje boso,
Dela obljube na vsih božjih potih,
Vije roke, kliče božjo pomoč
Na cesarja in prelepo Vido,
Na vse ljudstvo carevine slavne. —
Tako zajde dan in zaide drugi,
In na nebu sije v tretje solnce.
Stopi k caru Bojnomir Podravčan,
Trikrat caru nizko se prikloni,
Beseduje njemu te besede:
„Car preslavni, solnce carevine!
„Ni še zašla zvezda dobre nade,
„Od večera nam bo došla pomoč,
„Od večera iz dežele rajske,
„Kjer bobni po belem produ Sava,
„Kjer domuje zvest in hraber narod.
„Dokler živ je Lambergar Posavec,
„Dokler bije mu junaško serce,
„Pegam ne bo ljubil lepe Vide.
„Piši pismo v grad na Beli-kamen,
„Pa poročaj hrabremu junaku:"
„„Sedlaj konja, Lambergar Posavec,
„„Vzeti če mi Pegam ljubo hčerko,
„„Vzeti če mi sivo glavo mojo,
„„In pobiti vse živeče v gradu.
„„Vsim junakona je upadlo serce,
„„Kakor jagnje se pred volkom trese,
„„Tako junak vsak pred pesoglavcem.
„„Sedlaj konja pa pridirjaj k meni,
„„Pesoglavca krutega pogubi,
„„Da v sramoto pahnil nas ne bode,
„„Ne se bahal o pogubi naši.””
Razvedrí se tamno lice caru,
Obdaruje lepo Bojnomira,
Piše pismo tje v deželo rajsko,
Kjer bobní po belem produ Sava,
Kjer domuje zvest in hraber narod;
Piše pismo v grad na Beli-kamen,
Pa poroča hrabremu junaku:
„Sedlaj konja, Lambergar Posavec!
„Vzeti če mi Pegam ljubo hčerko,
„Vzeti če mi sivo glavo mojo,
„In pobiti vse živeče v gradu.
„Vsim junakom je upadlo serce;
„Kakor jagnje se pred volkom trese,
„Tako junak vsak pred pesoglavcem.
„Sedlaj konja, pa pridirjaj k meni,
„Pesoglavca krutega pogubi,
„Da v sramoto pahnil nas ne bode,
„Ne se bahal o pogubi naši.”
Pride pismo tje v deželo tretjo,
Kjer bobni po belem produ Sava,
Kjer domuje zvest in hraber narod;
Pride pismo tje na Beli-kamen;
Bere pismo Lambergar Posavec,
Solza lije mu po belem licu,
Pa zdihuje gor na Belem-kamnu:
„Mili Bog, kaj junak sem doživel!
„V boj me kliče cesar in gospod moj,
„boj ogrozni s Pegamom pozojem;
„Pa za Boga! dokler nosim glavo,
„In je zdrava desna roka moja,
„In mi krepi Bog junaško serce:
„Pegam ne bo ljubil lepe Vide,
„Ne se bahal o pogubi cara.
„Moja roka luča mlinske kamne,
„Moja sablja kolje terdo jeklo,
„Bo razklala tudi vragu glavo.”
Tako hrabri junak beseduje.
Pa posluša njega siva majka,
In ga prime za junaško roko,
In prelepe mu sovete daje:
„Nič ne boj se, Lambergar Posavec!
„Križ zmaguje čez moči peklenske,
„Kakor sobice čez temoto nočno;
„S križem zmagal boš ti pesoglavca,
„Ker bojuje on se zoper njega.
„Pegam nosi tri glavé na plečih,
„Krajne glavi ste pošasti pekla,
„Srednja glava je njegova lastna,
„Čelo ima tri pedí visoko,
„Celo ima tri pedí široko.
„Ko udariš zoper pesoglavca,
„Križ obesi na junaške persi,
„In prekrižaj čelo, usta, persi,
„Kakor sem te deteta učila;
„Tako zmagal bodeš krajne glavi,
„In omamil vraga pesoglavca;
„Ne dotikaj s sabljo krajnih glav se,
„Z britko sabljo le po srednji strezi;
„Ti bojuj se, Lambergar Posavec!
„Jaz molila bom za srečno zmago.”
Tako siva majka mu svetuje,
Da je padla černa noč na zemljo;
In zaperla v spanji ji očesi.
Pa imela je prečudne sanje,
Dobre sanje, dobrega pomena:
Vidi gor na jasnem nebu zmaja,
Ki prihaja od izhoda solnca,
In požreti hoče černo zemljo;
Černo zemljo in nebo visoko;
Pa pripelje se ognjeni angelj
Od zahoda na oblaku sivem,
Iz desnice strašne strele meče,
Da nebó se lomi, zemlja trese,
In pozoja v strašen brezden treši.
Pa ji tako beseduje angelj:
„Vstani, majka, siva golobica!
„Prevalila noč se je čez polnoč,
„Že danica sije na obnebji,
„In petelin poje v sivo jutro.”
Prebudi se v sanjih stara majka,
In prekriža čelo, usta, persi,
Pa odide in budi junaka:
„Čas je, vstani, Lambergar Posavec!
„Prevalila noč se je čez polnoč,
„Že danica sije na obnebji,
„In petelin poje v sivo jutro;
„Dolga pot je v slavno carsko mesto,
„In na večer moraš ondi biti.
„Čudne sanje sem imela starka,
„Dobre sanje, dobrega pomena:
„Vidna na jasnem nebu zmaja,
„Od izhoda solnca je prihajal,
„In požreti hotel černo zemljo,
„Černo zemljo in nebo visoko;
„Pa pripelje se ognjeni angelj
„Od zahoda na oblaku sivem,
„Iz desnice strašne strele meče,
„Da nebó se lomi, zemlja trese,
„In pozoja v strašen brezden troši.”
Pa se sklone Lambergar Posavec,
In prekriža čelo, usta, persi,
Ter poskoči na junaške noge;
Slovo jemlje od premile majke,
zročuje jo v nebeško varstvo,
Poljubuje ji prebelo roko;
Pa napravi se v obleko krasno,
Vzame sabljo, sedem centov težko,
Križ obesi na junaške persi,
In čelado iz zlata kovano,
Neprebitno dene si na glavo.
Verže se na iskrega konjiča,
Po imenu njega nagovarja,
Pa prelepe mu besede daje:
„Oj zlatenko, mila zvezda moja!
„Ni junaka boljega od mene!
„Ni konjiča boljega od tebe!
„Celih sedem let si ti počival,
„Si pšenico rumenico zobal,
„Pil za žejo si rebuljo sladko
„Iz posode, s srebrom okovane;
„Danes greva — Bog daj nama srečo!
„Nad ohole Pegamove glave,
„Težek boj bo z ljutim pesoglavcem!
„Ako zdrava verneva na dom se,
„Kupil bom ti pozlačene podkve,
„Kupil bom ti uzdo iz baržuna,
„Te odeval s svileno odejo;
„Jedel bodeš iz srebernih jasel,
„Pil rebuljo iz posode zlate.”
Zarazgeče pod njim konj zelenko,
Šviga iskra spod jeklene podkve,
Ko na naklu od belega železa,
Ko kovač ga kuje s težkim kladvom
Urna je pod sinjim nebom tica,
Pa na zemlji urniši zelenko.
Vzhaja izza gor rumeno solnce,
Junak dirja po Ljublani beli,
Da se trese zemlja in zidovje,
Da iz oken šipe žvenketajo.
Na Černuče k mostu se oberne,
Pa na most ne ide, ampak skoči
Z enim skokom čez zeleno Savo.
Kak lete na desni in na levi
Spred oči mu trate, gojzdi, reke!
Kak praši do neba gosta megla!
Kako sveti v solncu se orožje!
Veje zlato perje na čeladi!
Glej! zahaja solnce na zahodu,
Beču tetka Lambergar na vrata:
„Odpri vratar, Lambergar je tukaj!
„Da ne skoči čez visoke vrata,
„Ne ostraši žalostne gospode.”
Vratar glavo pomolí skoz lino,
In ko vidi, da resnico pravi,
Vzame ključe in hití odpreti,
ključavnico močno jih porine,
In škripaje se odprejo vrata.
V mesto ide Lambergar Posavec,
Vsa gospoda mu hiti naproti,
Poljubuje mu junaško roko,
Poljubuje mu orožje svitlo,
Briše prah mu z oprašene noge:
Krik veselja širi do nebá se,
In odmeva od nebá na zemljo.
V grad cesarski peljejo junaka.
Trikrat nizko se prikloni caru,
Pa mu jame tako govoriti:
„Davi vstal sem na slovenski zemlji,
„Na slovenski zemlji v Belem-kamnu,
„Že sem tukaj na povelje tvoje,
„V boj pripravljen z ljutim pesoglavcem;
„Prisegujem ti pri živem Bogu!
„Dokler glava mi stoji na plečih,
„In je zdrava desna roka moja,
„In mi krepi Bog junaško serce,
„Pegani ne bo ljubil lepe Vide,
„Ne se bahal o pogubi tvoji;
„Moja roka luča mlinske kamne,
„Moja sablja kolje terdo jeklo,
„Bo razklala tudi vragu glavo —
„Predenj izza gor rumeno solnce
„Sije jutro v to preslavno mesto.”
Razvedri se tamno lice caru,
Z veseli se nad besedo tako;
Posadi ga na desnico svojo,
V zlati prestol za sreberno mizo;
Pa napravi mu gostijo krasno,
In gostuje ga do terde noči,
Ter napiva mu zdravice lepe.
Ako Bog da in junaška sreča,
Pa naposled beseduje junak:
„Slavni cesar, krona carevine!
„Čas je prišel, da k počitku idem,
„Da okrepim trudne svoje ude,
„Glej, odbila že enajst je ura,
„In pred bojem je počitka treba.”
Vstane junak in k počitku ide,
Trudne oči mu zatisne spanje;
Pa se sanja hrabremu junaku,
Da stoji na sivi skali v lesu,
Ino gleda na visoko drevo;
Ondi vidi, kako strašna kača
Med zelenjem se ovija kviško,
Da polomi kosti golobici
Na drevesni vejici sedeči.
Pa spod neba plane sivi jastrob,
Z ostrim kljunom stare glavo kači,
Ter odnese spred oči jo njemu.
Pa probudi sanje ga iz spanja;
Sklone kviško se na mehki postlji,
Si prekriža čelo, usta, persi,
In poskoči na junaške noge;
Beseduje junak sam pri sebi:
„Aj, za Boga! dobro sem počival,
„Pa še bolje, nmdgo bolje sanjal!
„Ali glej! na nebu je visoko
„Že danita, dneva porodnica
„Obledujo zvezde, zarja vzhaja;
„Čas je, da na boj se dvignem?”
Pa napravi se v obleko krasno,
Vzame sabljo, sedem centov težko,
Križ obesi na junaške persi,
In čelado iz zlatu kovano,
Neprebitno dene si na glavo.
Iz cesarskih belih dvorov ide,
Po stopnicah stopa na teržišče,
Verže se na iskrega konjiča,
Po imenu njega nagovarja,
Pa prelepe mu besede daje:
„Oj, zlatenko, mila zvezda moja!
„Ni junaka boljega od mene!
„Ni konjiča boljega od tebe!
„Celih sedem let si ti počival,
„Si pšenico rumenico zobal,
„Pil za žejo si rebuljo sladko
„Iz posode, s srebrom okovane.
„Danes greva — Bog daj nama srečo
„Nad ohole Pegamove glave.
„Težek boj bo z ljutim pesoglavcem!
„Ako zdrava prideva iz boja,
„Kupil bom ti pozlačene podkve,
„Kupil bom ti uzdo iz baržuna,
„Te odeval s svilnato odejo;
„Jedel bodeš iz srebernih jasel,
„Pil rebuljo iz posode zlate.”
Zarazgeče pod njim konj zelenko,
Zarazgeče in po mestu zdirja,
Da se trese zemlja in zidovje,
Da iz oken šipe žvenketajo;
Šviga iskra spod jeklene podkve,
Ko na naklu od belega železa,
Ko kovač ga kuje s težkim kladvom.
Pa ne dirja skoz visoke vrata,
Ampak skoči čez ozidje mestno,
Čez ozidje na zeleno trato!
Na visocem odru stoji cesar,
Ljudstvo pleza na ozidje mestno,
Vsa gospoda žlahna je na nogah!
Trikrat dirja junak krog šotora,
Krog šotora, kjer se Pegam valja,
Na vse gerlo vpije pesoglaveu:
„Pesoglavec Pegam, kruta duša,
„Iz šotora vun na plan izidi!
Jatmbergar te kliče v boj junaški.
„Čul sem junak od hudobe tvoje
„V Belem-kamnu na zeleni Savi,
„Pa sem prišel, da ti kerv ohladim!”
Iz šotora skoči s trojno glavo,
Kakor divja zver zatuli Pegam:
„Ravno prav si prišel, nori klatež!
„Za kosilo zmel bom kosti tvoje,
„Pri kosilu tvojo kerv popival!”
In se dvigne Pegam nad Posavca. —
Mahne s sabljo Lambergar Posavec,
In desnico roko mu odseka,
Ter jo verže dvajset sežnjev dalječ;
Ali, glej ga! zrase koj mu roka,
Nova roka, v roci nova sablja!
Pa zavpije Lambergar Posavec:
„Ako zrasla ti je nova roka,
„Nova glava zrasla ti ne bode,
„Ko na britki meč jo bom nasadil!”
In požene se na pesoglavca,
Kakor morski val na terdo skalo;
Zaverti nad glavo britko sabljo,
Da zvení čez Donavo široko;
Pa ne meri on na stranske glavi,
Ampak meri na osrednjo glavo,
In odseka mu osrednjo glavo,
Pa nabode jo na britko sabljo;
Škriplje z zobmi nabodena glava; —
Pade Pegam na zeleno travo.
Glej ga! tam po travi mertev skače,
Da skopné ko sneg mu stranske glavi;
Iz vratu mu kerv v potokih lije,
Kamor lije, rosno travo pali.
Lambergar pa nosi srednjo glavo
Po ravnini, da jo gleda ljudstvo
Tiho in brez sape v boj stermeče;
Zadervi jo v Donavo globoko;
Pa se peni voda, kamor pade
Kakor krop nad ognjem v černem kotlu.
Krik veselja do nebá, se širi,
In odmeva od nebá na zemljo.
Britka sablja je dognala pravdo.
Vzhaja izza gor rumeno solnce,
In na mesto lije zlate žarke.
Skoči junak čez ozidje mestno,
Pa naravnost v sveto cerkev ide,
Da zahvali Bogu se za zmago.
Vsi zvonovi pojejo po cerkvah,
In iz cerkev se glasi „Te Deum”.
Pa napravi car gostijo krasno,
In povabi slavnega junaka,
In povabi k sebi vso gospodo.
Car junaka posadi na desno
V zlati prestol za srebrno mizo,
Pa na levo posadi mu Vido,
In gostuje ga do terde noči,
Ter napiva mu zdravice lepe;
Dá za ženo mu prelepo Vido,
In za doto tri vozove zlata
In na Savi devet belih gradov.
Peljal junak je na dom nevesto,
V Beli kamen na zeleno Savo,
V radost svojo, v radost stare majke.
Hodi pevec ob bregovih Save,
Strune ubira, slavno pesem poje
Od junaka Lambergarja Krajnca.
Avtorji ljudskih pesmi so neznani. V začetku so aoidi, rapsodi, minnesangerji, trubadurji, "pevci razglašene slave", kantavtorji in podobni prepevali pesmi in jih tako širili, ohranjali, spreminjali ter prilagajali naslovnikom, kulturam in duhu časa.
...in se je boril z dunajskim (nekateri viri pravijo s češkim) velikanom imenovanim Pegam.Le-tega so se vsi bali in se mu niso upali zoperstavljati, dokler se z njim v boj na življenje in smrt ni spustil gospod Lamberški ter mu v javnem dvoboju odsekal glavo.
Romanca je pripovedna pesem o grajskem življenju, viteških dvobojih in ljubezenskih prigodah srednjevešhega plemstva. Pripovedovanje je obširno, zajema tudi podrobnosti.
Jezik je star in v dialektu. Kitice so kratke, da bi se jih lažje zapomnili. Pesem je napisana v obliki romance.
Obstja veliko različic in pesmi o Pegamu in Lambergarju, osnova pa je ista. Spodaj pa je ena različica.
Šotor spenja pesoglavec Pegam
Na ravnini pod ozidjem Beča,
Drobno pismo piše v Beč cesarju,
In poroča v pismu mu prevzetno:
„Čul sem v daljni jutrovi deželi,
„Kjer izhaja solnce v sivem jutru,
„O lepoti tvoje hčerke Vide,
„Čul sinoč sem, glej me, že sem tukaj!
„Pred ozidje mi pripelji hčerko,
„In za doto tri vozove zlata;
„Ako pa je nočeš meni dati,
„Pa izidi v boj mi pred ozidje,
„Da odsekam ti prekleto glavo,
„Poročim te s perstjo černe zemlje,
„Grad porušim in odpeljem Vido,
„In pobijem, kar živí po gradu,
„Da se čemi krokarji radujo."
Bere drobno pismo slavni cesar,
Solza lije mu po belem licu,
In zdihuje na prestolu zlatem:
„Mili Bog, kaj reva sem doživel!
„Mojo hčerko tirja pesoglavec,
„V boj me kliče strašni Pegam:
„Pol je človek, pol pošást iz pekla,
„Tri glavé na černih plečih nosi,
„Šviga mu iz gerla živi ogenj,
„Sikajo iz ust jeziki kačji,
„Krokodilov herbet so mu persi,
„Pasjo dušo ima v pasjem sercu;
„Hčerko dati bila bi sramota,
„V boj hoditi mi pogin gotovi;
„Ni junaka, da bi ž njim se meril
„Od izhoda do zahoda solnca;
„Bog pomagaj nam iz skušnje hude!”
Tako zdiha car, in zdiha Dunaj,
Zdiha cela slavna carevina.
Prah na glavo trosi tužno ljudstvo,
Svete cerkve obiskuje boso,
Dela obljube na vsih božjih potih,
Vije roke, kliče božjo pomoč
Na cesarja in prelepo Vido,
Na vse ljudstvo carevine slavne. —
Tako zajde dan in zaide drugi,
In na nebu sije v tretje solnce.
Stopi k caru Bojnomir Podravčan,
Trikrat caru nizko se prikloni,
Beseduje njemu te besede:
„Car preslavni, solnce carevine!
„Ni še zašla zvezda dobre nade,
„Od večera nam bo došla pomoč,
„Od večera iz dežele rajske,
„Kjer bobni po belem produ Sava,
„Kjer domuje zvest in hraber narod.
„Dokler živ je Lambergar Posavec,
„Dokler bije mu junaško serce,
„Pegam ne bo ljubil lepe Vide.
„Piši pismo v grad na Beli-kamen,
„Pa poročaj hrabremu junaku:"
„„Sedlaj konja, Lambergar Posavec,
„„Vzeti če mi Pegam ljubo hčerko,
„„Vzeti če mi sivo glavo mojo,
„„In pobiti vse živeče v gradu.
„„Vsim junakona je upadlo serce,
„„Kakor jagnje se pred volkom trese,
„„Tako junak vsak pred pesoglavcem.
„„Sedlaj konja pa pridirjaj k meni,
„„Pesoglavca krutega pogubi,
„„Da v sramoto pahnil nas ne bode,
„„Ne se bahal o pogubi naši.””
Razvedrí se tamno lice caru,
Obdaruje lepo Bojnomira,
Piše pismo tje v deželo rajsko,
Kjer bobní po belem produ Sava,
Kjer domuje zvest in hraber narod;
Piše pismo v grad na Beli-kamen,
Pa poroča hrabremu junaku:
„Sedlaj konja, Lambergar Posavec!
„Vzeti če mi Pegam ljubo hčerko,
„Vzeti če mi sivo glavo mojo,
„In pobiti vse živeče v gradu.
„Vsim junakom je upadlo serce;
„Kakor jagnje se pred volkom trese,
„Tako junak vsak pred pesoglavcem.
„Sedlaj konja, pa pridirjaj k meni,
„Pesoglavca krutega pogubi,
„Da v sramoto pahnil nas ne bode,
„Ne se bahal o pogubi naši.”
Pride pismo tje v deželo tretjo,
Kjer bobni po belem produ Sava,
Kjer domuje zvest in hraber narod;
Pride pismo tje na Beli-kamen;
Bere pismo Lambergar Posavec,
Solza lije mu po belem licu,
Pa zdihuje gor na Belem-kamnu:
„Mili Bog, kaj junak sem doživel!
„V boj me kliče cesar in gospod moj,
„boj ogrozni s Pegamom pozojem;
„Pa za Boga! dokler nosim glavo,
„In je zdrava desna roka moja,
„In mi krepi Bog junaško serce:
„Pegam ne bo ljubil lepe Vide,
„Ne se bahal o pogubi cara.
„Moja roka luča mlinske kamne,
„Moja sablja kolje terdo jeklo,
„Bo razklala tudi vragu glavo.”
Tako hrabri junak beseduje.
Pa posluša njega siva majka,
In ga prime za junaško roko,
In prelepe mu sovete daje:
„Nič ne boj se, Lambergar Posavec!
„Križ zmaguje čez moči peklenske,
„Kakor sobice čez temoto nočno;
„S križem zmagal boš ti pesoglavca,
„Ker bojuje on se zoper njega.
„Pegam nosi tri glavé na plečih,
„Krajne glavi ste pošasti pekla,
„Srednja glava je njegova lastna,
„Čelo ima tri pedí visoko,
„Celo ima tri pedí široko.
„Ko udariš zoper pesoglavca,
„Križ obesi na junaške persi,
„In prekrižaj čelo, usta, persi,
„Kakor sem te deteta učila;
„Tako zmagal bodeš krajne glavi,
„In omamil vraga pesoglavca;
„Ne dotikaj s sabljo krajnih glav se,
„Z britko sabljo le po srednji strezi;
„Ti bojuj se, Lambergar Posavec!
„Jaz molila bom za srečno zmago.”
Tako siva majka mu svetuje,
Da je padla černa noč na zemljo;
In zaperla v spanji ji očesi.
Pa imela je prečudne sanje,
Dobre sanje, dobrega pomena:
Vidi gor na jasnem nebu zmaja,
Ki prihaja od izhoda solnca,
In požreti hoče černo zemljo;
Černo zemljo in nebo visoko;
Pa pripelje se ognjeni angelj
Od zahoda na oblaku sivem,
Iz desnice strašne strele meče,
Da nebó se lomi, zemlja trese,
In pozoja v strašen brezden treši.
Pa ji tako beseduje angelj:
„Vstani, majka, siva golobica!
„Prevalila noč se je čez polnoč,
„Že danica sije na obnebji,
„In petelin poje v sivo jutro.”
Prebudi se v sanjih stara majka,
In prekriža čelo, usta, persi,
Pa odide in budi junaka:
„Čas je, vstani, Lambergar Posavec!
„Prevalila noč se je čez polnoč,
„Že danica sije na obnebji,
„In petelin poje v sivo jutro;
„Dolga pot je v slavno carsko mesto,
„In na večer moraš ondi biti.
„Čudne sanje sem imela starka,
„Dobre sanje, dobrega pomena:
„Vidna na jasnem nebu zmaja,
„Od izhoda solnca je prihajal,
„In požreti hotel černo zemljo,
„Černo zemljo in nebo visoko;
„Pa pripelje se ognjeni angelj
„Od zahoda na oblaku sivem,
„Iz desnice strašne strele meče,
„Da nebó se lomi, zemlja trese,
„In pozoja v strašen brezden troši.”
Pa se sklone Lambergar Posavec,
In prekriža čelo, usta, persi,
Ter poskoči na junaške noge;
Slovo jemlje od premile majke,
zročuje jo v nebeško varstvo,
Poljubuje ji prebelo roko;
Pa napravi se v obleko krasno,
Vzame sabljo, sedem centov težko,
Križ obesi na junaške persi,
In čelado iz zlata kovano,
Neprebitno dene si na glavo.
Verže se na iskrega konjiča,
Po imenu njega nagovarja,
Pa prelepe mu besede daje:
„Oj zlatenko, mila zvezda moja!
„Ni junaka boljega od mene!
„Ni konjiča boljega od tebe!
„Celih sedem let si ti počival,
„Si pšenico rumenico zobal,
„Pil za žejo si rebuljo sladko
„Iz posode, s srebrom okovane;
„Danes greva — Bog daj nama srečo!
„Nad ohole Pegamove glave,
„Težek boj bo z ljutim pesoglavcem!
„Ako zdrava verneva na dom se,
„Kupil bom ti pozlačene podkve,
„Kupil bom ti uzdo iz baržuna,
„Te odeval s svileno odejo;
„Jedel bodeš iz srebernih jasel,
„Pil rebuljo iz posode zlate.”
Zarazgeče pod njim konj zelenko,
Šviga iskra spod jeklene podkve,
Ko na naklu od belega železa,
Ko kovač ga kuje s težkim kladvom
Urna je pod sinjim nebom tica,
Pa na zemlji urniši zelenko.
Vzhaja izza gor rumeno solnce,
Junak dirja po Ljublani beli,
Da se trese zemlja in zidovje,
Da iz oken šipe žvenketajo.
Na Černuče k mostu se oberne,
Pa na most ne ide, ampak skoči
Z enim skokom čez zeleno Savo.
Kak lete na desni in na levi
Spred oči mu trate, gojzdi, reke!
Kak praši do neba gosta megla!
Kako sveti v solncu se orožje!
Veje zlato perje na čeladi!
Glej! zahaja solnce na zahodu,
Beču tetka Lambergar na vrata:
„Odpri vratar, Lambergar je tukaj!
„Da ne skoči čez visoke vrata,
„Ne ostraši žalostne gospode.”
Vratar glavo pomolí skoz lino,
In ko vidi, da resnico pravi,
Vzame ključe in hití odpreti,
ključavnico močno jih porine,
In škripaje se odprejo vrata.
V mesto ide Lambergar Posavec,
Vsa gospoda mu hiti naproti,
Poljubuje mu junaško roko,
Poljubuje mu orožje svitlo,
Briše prah mu z oprašene noge:
Krik veselja širi do nebá se,
In odmeva od nebá na zemljo.
V grad cesarski peljejo junaka.
Trikrat nizko se prikloni caru,
Pa mu jame tako govoriti:
„Davi vstal sem na slovenski zemlji,
„Na slovenski zemlji v Belem-kamnu,
„Že sem tukaj na povelje tvoje,
„V boj pripravljen z ljutim pesoglavcem;
„Prisegujem ti pri živem Bogu!
„Dokler glava mi stoji na plečih,
„In je zdrava desna roka moja,
„In mi krepi Bog junaško serce,
„Pegani ne bo ljubil lepe Vide,
„Ne se bahal o pogubi tvoji;
„Moja roka luča mlinske kamne,
„Moja sablja kolje terdo jeklo,
„Bo razklala tudi vragu glavo —
„Predenj izza gor rumeno solnce
„Sije jutro v to preslavno mesto.”
Razvedri se tamno lice caru,
Z veseli se nad besedo tako;
Posadi ga na desnico svojo,
V zlati prestol za sreberno mizo;
Pa napravi mu gostijo krasno,
In gostuje ga do terde noči,
Ter napiva mu zdravice lepe.
Ako Bog da in junaška sreča,
Pa naposled beseduje junak:
„Slavni cesar, krona carevine!
„Čas je prišel, da k počitku idem,
„Da okrepim trudne svoje ude,
„Glej, odbila že enajst je ura,
„In pred bojem je počitka treba.”
Vstane junak in k počitku ide,
Trudne oči mu zatisne spanje;
Pa se sanja hrabremu junaku,
Da stoji na sivi skali v lesu,
Ino gleda na visoko drevo;
Ondi vidi, kako strašna kača
Med zelenjem se ovija kviško,
Da polomi kosti golobici
Na drevesni vejici sedeči.
Pa spod neba plane sivi jastrob,
Z ostrim kljunom stare glavo kači,
Ter odnese spred oči jo njemu.
Pa probudi sanje ga iz spanja;
Sklone kviško se na mehki postlji,
Si prekriža čelo, usta, persi,
In poskoči na junaške noge;
Beseduje junak sam pri sebi:
„Aj, za Boga! dobro sem počival,
„Pa še bolje, nmdgo bolje sanjal!
„Ali glej! na nebu je visoko
„Že danita, dneva porodnica
„Obledujo zvezde, zarja vzhaja;
„Čas je, da na boj se dvignem?”
Pa napravi se v obleko krasno,
Vzame sabljo, sedem centov težko,
Križ obesi na junaške persi,
In čelado iz zlatu kovano,
Neprebitno dene si na glavo.
Iz cesarskih belih dvorov ide,
Po stopnicah stopa na teržišče,
Verže se na iskrega konjiča,
Po imenu njega nagovarja,
Pa prelepe mu besede daje:
„Oj, zlatenko, mila zvezda moja!
„Ni junaka boljega od mene!
„Ni konjiča boljega od tebe!
„Celih sedem let si ti počival,
„Si pšenico rumenico zobal,
„Pil za žejo si rebuljo sladko
„Iz posode, s srebrom okovane.
„Danes greva — Bog daj nama srečo
„Nad ohole Pegamove glave.
„Težek boj bo z ljutim pesoglavcem!
„Ako zdrava prideva iz boja,
„Kupil bom ti pozlačene podkve,
„Kupil bom ti uzdo iz baržuna,
„Te odeval s svilnato odejo;
„Jedel bodeš iz srebernih jasel,
„Pil rebuljo iz posode zlate.”
Zarazgeče pod njim konj zelenko,
Zarazgeče in po mestu zdirja,
Da se trese zemlja in zidovje,
Da iz oken šipe žvenketajo;
Šviga iskra spod jeklene podkve,
Ko na naklu od belega železa,
Ko kovač ga kuje s težkim kladvom.
Pa ne dirja skoz visoke vrata,
Ampak skoči čez ozidje mestno,
Čez ozidje na zeleno trato!
Na visocem odru stoji cesar,
Ljudstvo pleza na ozidje mestno,
Vsa gospoda žlahna je na nogah!
Trikrat dirja junak krog šotora,
Krog šotora, kjer se Pegam valja,
Na vse gerlo vpije pesoglaveu:
„Pesoglavec Pegam, kruta duša,
„Iz šotora vun na plan izidi!
Jatmbergar te kliče v boj junaški.
„Čul sem junak od hudobe tvoje
„V Belem-kamnu na zeleni Savi,
„Pa sem prišel, da ti kerv ohladim!”
Iz šotora skoči s trojno glavo,
Kakor divja zver zatuli Pegam:
„Ravno prav si prišel, nori klatež!
„Za kosilo zmel bom kosti tvoje,
„Pri kosilu tvojo kerv popival!”
In se dvigne Pegam nad Posavca. —
Mahne s sabljo Lambergar Posavec,
In desnico roko mu odseka,
Ter jo verže dvajset sežnjev dalječ;
Ali, glej ga! zrase koj mu roka,
Nova roka, v roci nova sablja!
Pa zavpije Lambergar Posavec:
„Ako zrasla ti je nova roka,
„Nova glava zrasla ti ne bode,
„Ko na britki meč jo bom nasadil!”
In požene se na pesoglavca,
Kakor morski val na terdo skalo;
Zaverti nad glavo britko sabljo,
Da zvení čez Donavo široko;
Pa ne meri on na stranske glavi,
Ampak meri na osrednjo glavo,
In odseka mu osrednjo glavo,
Pa nabode jo na britko sabljo;
Škriplje z zobmi nabodena glava; —
Pade Pegam na zeleno travo.
Glej ga! tam po travi mertev skače,
Da skopné ko sneg mu stranske glavi;
Iz vratu mu kerv v potokih lije,
Kamor lije, rosno travo pali.
Lambergar pa nosi srednjo glavo
Po ravnini, da jo gleda ljudstvo
Tiho in brez sape v boj stermeče;
Zadervi jo v Donavo globoko;
Pa se peni voda, kamor pade
Kakor krop nad ognjem v černem kotlu.
Krik veselja do nebá, se širi,
In odmeva od nebá na zemljo.
Britka sablja je dognala pravdo.
Vzhaja izza gor rumeno solnce,
In na mesto lije zlate žarke.
Skoči junak čez ozidje mestno,
Pa naravnost v sveto cerkev ide,
Da zahvali Bogu se za zmago.
Vsi zvonovi pojejo po cerkvah,
In iz cerkev se glasi „Te Deum”.
Pa napravi car gostijo krasno,
In povabi slavnega junaka,
In povabi k sebi vso gospodo.
Car junaka posadi na desno
V zlati prestol za srebrno mizo,
Pa na levo posadi mu Vido,
In gostuje ga do terde noči,
Ter napiva mu zdravice lepe;
Dá za ženo mu prelepo Vido,
In za doto tri vozove zlata
In na Savi devet belih gradov.
Peljal junak je na dom nevesto,
V Beli kamen na zeleno Savo,
V radost svojo, v radost stare majke.
Hodi pevec ob bregovih Save,
Strune ubira, slavno pesem poje
Od junaka Lambergarja Krajnca.
Avtorji ljudskih pesmi so neznani. V začetku so aoidi, rapsodi, minnesangerji, trubadurji, "pevci razglašene slave", kantavtorji in podobni prepevali pesmi in jih tako širili, ohranjali, spreminjali ter prilagajali naslovnikom, kulturam in duhu časa.
četrtek, 26. november 2009
LITERARNE VRSTE IN ZVRSTI LJUDSKEGA SLOVSTVA
V slovenskem ljudskem slovstvu (književnosti) so se razvijale literarne zvrsti kot so:
PROZA
* bajke
* legende
* pravljice
* pripovedke
* šaljivke
* pregovori, reki, uganke, pesmi
Na tej strani se nahaja veliko slovenskih pregovorov.
http://www.hervardi.com/pregovori.php#modrosti
Na tej strani pa se nahajajo slovenske pesmi.
http://www.narodne-pesmi.si/
Kot primer sem izbral mojo priljubljeno pesem, En hribček bom kupil
POEZIJA
* lirska besedila
* epska besedila
LITERARNE VRSTE IN ZVRSTI
BALADA - je je vrsta lirsko-epske pesmi z grozljivim, mračnim vzdušjem in tragičnim koncem. Po navadi obravnava kak nevaden dogodek. Zapisana je v veza besedi (poeziji) in ima notranjo zgradbo v obliki gramskega trikotnika.
ROMANCA - daljša lirsko-epska pesem z ljubezensko vsebino. orodna je balda, vendar p je vebinski razplet manj tragičen. Izhaja iz Španije.
BAJKA - je vrsta ljudske pripovedi o bogovih, bajeslovnih bitjih, nenavadnih pjavih in dogodkih.
PRIPOVEDKA - krajevno, časovno dološena, navadno krajša književna pripoved o čudežnih in neverjetih dogodkih. Lahko je ljudska (Peter Klepec) ali avtorska (Fran Levstik: Martin Krpan).
DALJŠE: Šaljivka, pregovor, rek, uganka
PROZA
* bajke
* legende
* pravljice
* pripovedke
* šaljivke
* pregovori, reki, uganke, pesmi
Na tej strani se nahaja veliko slovenskih pregovorov.
http://www.hervardi.com/pregovori.php#modrosti
Na tej strani pa se nahajajo slovenske pesmi.
http://www.narodne-pesmi.si/
Kot primer sem izbral mojo priljubljeno pesem, En hribček bom kupil
POEZIJA
* lirska besedila
* epska besedila
LITERARNE VRSTE IN ZVRSTI
BALADA - je je vrsta lirsko-epske pesmi z grozljivim, mračnim vzdušjem in tragičnim koncem. Po navadi obravnava kak nevaden dogodek. Zapisana je v veza besedi (poeziji) in ima notranjo zgradbo v obliki gramskega trikotnika.
ROMANCA - daljša lirsko-epska pesem z ljubezensko vsebino. orodna je balda, vendar p je vebinski razplet manj tragičen. Izhaja iz Španije.
BAJKA - je vrsta ljudske pripovedi o bogovih, bajeslovnih bitjih, nenavadnih pjavih in dogodkih.
PRIPOVEDKA - krajevno, časovno dološena, navadno krajša književna pripoved o čudežnih in neverjetih dogodkih. Lahko je ljudska (Peter Klepec) ali avtorska (Fran Levstik: Martin Krpan).
DALJŠE: Šaljivka, pregovor, rek, uganka
Naročite se na:
Objave (Atom)