Tvorci ljudskega slovstva so nadarjeni (anonimni) posamezniki, npr. obrtniki, študenti, vojaki najemniki in duhovniki - večinoma tisti, ki so bili poleg domačega povezani tudi s tujim okoljem. Razvijalo se je med nižjimi sloji fevdalne družbe.
Prvi primer ljudske pesmi je pri nas izpričan v 10. stoletju, prvi zapis pa je kitica velikonočne pesmi Naš gospod je od mrtvih vstal iz Stiškega rokopisa (1440). Sistematično zbiranje in zapisovanje ljudskega slovstva se je začelo v 18. in 19. stoletju.
Značilnosti ljudskega slovstva so:
anonimnost,
ustno izročilo (besedila so se prenašala od ust do ust s pripovedovanjem in petjem);
obstoj številnih različic (skozi čas se je ljudsko slovstvo spreminjalo, nastajale so različice besedil, saj so jih obnavljali po spominu, ker jih ni nihče zapisal; Lepa vida ima kar 19 znanih različic) stalna ljudska števila (3, 7, 9, 10, 12), in ljudski jezik (narečja).
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar